12.10.2009
Svojih zadnjih nekaj dni, si se odločil, da jih boš prebil pri meni. Vedela sva, da boš umrl. Vedela sva, da si hudo bolan. A nič te ni bolelo.
Sprejel si le-to. Nisi se upiral, vdal si se. Jaz pa sem hotela le, da bi ti bilo zadnje dni lepo, prijetno, udobno.
Dejansko sva se pripravljala na najino ločitev. Na razdelitev najlepše ljubezni, najsrečnejšega smeha, najmočnejšega prijateljstva, najtesnejšega objema. Nisva se upirala.
Večer se je ulegel na mesto. Stal si ob oknu, vedel, da prihaja tvoj čas, rekel si mi: “Pojdiva spat, hočem oditi v najlepšem objemu, hočem oditi v najsrečnejšem trenutku mojega kratkega življenja.” In tako se je zgodilo. Ležala sva na postelji, drug ob drugem, objeta v vroči nevihti življenja in smrti, ljubezni in razdvojenja. Božala sem te po laseh, ti mene močno držal za dlan. Vse počasneje, nežneje so se moji prsti dotikali tvojih las, vse nežneje si me držal za dlan, počasi, postopoma, si zapadal v neskončen sen, s komaj opaznim nasmehom na obrazu. Zaspal si. Jaz sem ležala ob tebi, celo noč, niti zatisnila očesa, jokala, jokala kakor dež, ki je škrebljal po strehi, sam Bog je jokal z menoj. Ti pa si spal najbolj miren spanec svojega življenja.
—
Odprem oči, zavem se. Najmrzlejši, najstrašnejši, najbolj osamljen srh me spreleti, koža se mi naježi, solze tečejo po licih. Tresem se, zvijem se v klopčič, jočem, tako osamljena, tako prestrašena, da bi res izgubila svojo ljubezen, da bi moja ljubezen zares tako počasi, spokojno umirala.
Jočem, jočem, jočem. Dež še vedno škreblja po strehi, tako sama sem. Spreleti me.
Zelena žara. Tema. Rogovi pojejo. Tema. Pes ob meni joče. Tema. Smrekove vejice na grobu, tema.
Še bolj zajočem, še močneje, še gorkeje. Tako sama, tako zapuščena.
In si pravim, saj to ni res. Saj Erik ni umrl. Saj Erik nikoli ne bo umrl, nikoli me ne bo zapustil, najina ljubezen bo premagala najtežjo oviro, preplezala najvišjo goro, pretekla najdaljši maraton življenja. Jočem, strah me je. Strah me je, kakor me še ni bilo v življenju.
Zelena žara. Tema. Rogovi pojejo. Tema. Pes ob meni joče. Tema. Smrekove vejice na grobu, tema.
Spomini se pomešajo. Ta trenutek sem majhna deklica, sedim pri dedu v naročju, žgečka me. Naslednji trenutek sem v Erikovem naročju, prav tako polna smeha. Prvič ukažem svojemu psu, naj sede, in uboga me. Prvi Erikov poljub. Prvi topel objem, prvi sladki sen ljubezni.
Prejočem celo noč, prestrašena kakor nikoli dosedaj.
Jočem, kakor dež škreblja po strehi.
—
Obljubi mi, da me nikoli ne boš zapustil, obljubi!
16.09.2009
Sivo, turobno, hladno jutro. Ljudje se zbirajo pred vežico na pokopališču, vsi bledih obrazev, črnih oblek. Megla visi nad njihovimi glavami.
Zapojejo rogovi. V trenutku se iz tisoč bolečih src ulije dež, krvavi dež žalosti, krvavi dež obupa, ki teče po njihovih licih. Nastane tišina. Iz vežice prinesejo lovsko zeleno žaro in klobuk, stari strgani lovski klobuk. Množica joče.
Mlado dekle, ki se drži malo stran od ljudi, s povodcem v roki in psom ob boku, joče kakor otrok, joče kakor pada krvavi dež v njenem srcu, zadržuje dah, trepeta. Pes joče. Dekletce joče.
Slovenska zastava vihra v jutranji sapi. Bolečina na obrazih, krvavi dež razbolelih src. Jok.
Rogovi zopet zapojejo. Pes joče, dekletce joče. Žalost vsepovsod.
Sprevod gre čez pokopališče, črna množica sledi. Pes joče, deklica joče, trese se. Sledita sprevodu.
Ustavijo se, dekle skozi ljudi zagleda majcen grobek, na njem zelena sveča, lovorjev venec, slika starca. V grobu žara. Rogovi zapojejo, deklica zajoče močneje. Pes joče z njo.
Strel stare puške prereže meglo, vrane zakrakajo, deklica joče.
Vsakdo, ki stopi do groba, položi vanj smrekovo vejico, se poslovi. Deklica je na vrsti, stopi do groba, pes z njo, prime eno izmed vejic, jo položi noter, nič ne reče, le val solza jo zajame, pes zacvili, zatrepeta. Množica jo opazuje, medtem ko stopi v stran, počepne k psu, ga objame s svojimi šibkimi rokami, globoko vdihne.
Čepi tam, strmi v sliko, objemajoč psa. Vstane in gre, pes pa žalostno za njo, rad bi ostal pri svojem gospodarju. Odideta.
Ne mine dolgo, ko taista bleda deklica sedi na postaji, objokana in nežna, ko stopi do nje neznana ženska, ter jo vpraša, kaj je narobe. Dekle s tresočim glasom odgovori: “Ravno so mi deda pokopali.”
15.09.2009
Odšel je. Jaz pa niti ne vem, ali sem srečna, ker se je kruto trpljenje končalo, ali jezna, ker ga nisem še zadnjič videla, razočarana, ker se je kar naenkrat odvilo tako hitro, ali žalostna, ker ga nikoli več ne bom videla.
Jutri, črn pogreb ob sončnem vzhodu, zelena žara z enim samim vencem lovorjevih listov in eno samo zeleno svečo, nič več, nič manj. In njegovim psom, s povodcem v moji roki.
Cmok imam v grlu.
7.09.2009
You were made to love me, and I was made to love you, so keep your arms around me, lose yourself inside me. Make it last forever. I can see the island, shining in the distance…
Nedolgo nazaj sem prišla z jazz sessiona, ta glasba, to vzdušje, to je tak cuker, taka sladkoba v ozračju, neverjetno. Sedim na stolu, udobno, pokrita z mehko rdečo odejico, poleg mene kolegica, prav tako. Nežna harmonija klavirja, violončela, činel in sladkobnega glasu prisrčne blondinke na odru. Jaz pa sanjam, letim, visoko nad oblaki, daleč od skrbi stresnega vsakdana, daleč od nesrečnega posedanja naokoli. Sanjam, letim.
Dim moje cigarete je kakor oblaki v soju sveče, ki predstavlja sonce. Prijetna glasba, kakor ptičje petje, zveni v mojih ušesih, sega dlje od srca. Sanjam, letim.
Nadležno žgečkanje po pljučih me pripravi do kašlja, zavem se. Zavzdihnem, povesim rame, se naslonim nazaj. Cigaretni dim potegnem globoko v pljuča…
You were made to love me, and I was made to love you.
31.08.2009
Tequila sunrise, bloodshot eyes, realize we’re all born to die, so get the money, nigga!
Blog zapuščen med poletjem. Ker sem se tako trudila, da bi izkoristila vsak svoboden trenutek, ki sem ga imela za stvari ki jih počnem najraje. In tega se zavem zadnji dan pred novim začetkom v novi šoli, med novimi ljudi. Ura je deset in tri minute zjutraj, celo stanovanje pleše v ritmu bratove glasbe, ki nabija za mojim hrbtom. Zebe me, ko takole sedim v pižami, vsa prehlajena, z zamašenim nosom in glavo trikrat povečane velikosti. In žal mi je, zadnji dan avgusta, tako prelep v svojem popolnem vremenu, z opominom prihajajoče jeseni, ki se kaže v jutranjem hladu in večernem polmraku, ki pride veliko prehitro. Konec je poležavanja na peščeni plaži Bohinjskega jezera, celodnevnih pohajkanj s kolesom po celi Ljubljani, koktajlov s kolegicami vsak večer, konec je. Spet me čaka deset mesecev dela in nič časa samo zase. Žal mi je. Poletje vedno prehitro mine.
Ampak po drugi strani, to je najbrž bilo najlepše poletje mojega življenja. Ne vem, zakaj se pritožujem, saj je res, vsega lepega je nekoč konec.
1.08.2009
Prazno stanovanje, vonj po zatohli vročini poletnega večera. Tišina. Tema. Mene pa boli v prsih, z vsakim vdihom še močneje, še bolj neznosno. Vržem se na kavč, s cmokom v grlu, solze mi silijo v oči. Zaprem jih in se spomnim nate, na tvoje prijazne oči, na tvoje kodraste črne, divje lase, na tvoj igriv nasmeh, na tvoj vonj… Sladek vonj po ananasu in marelicah, sveža vonjava kokosa in tropskega morja, živa vonjava po limonini travi, zmešana s cigaretnim dimom. V prsih me tako boli, solze mi zalijejo oči, stisnem se v klobčič, zajokam. Zajokam, kakor majhna punčka, ki je za vedno izgubila svojo mamico, kakor starka na pogrebu svojega sina. Strah me je. Ledeni pot mi teče po čelu, slane solze po licih. Tako izgubljena sem, kakor poganjek lista v tropskem deževnem gozdu. Obraz zakopljem v dlani, si obrišem solze. Jezna sem. In preplašena, kakor prelepa srna, ki skoči na cesto, nevedoč da je to njen zadnji skok…
Zatohel vonj mi še vedno sili v nosnice, jaz pa sanjam o tebi, o sanjskem moškem, prijaznem, divjem, igrivem, o tvojem vonju… Sladkem vonju po ananasu in marelicah, sveži vonjavi kokosa in tropskega morja, živi vonjavi po limonini travi, zmešani s cigaretnim dimom.
In kako me v igri tvoje močne roke primejo, dvignejo in stisnejo k sebi, zobe stisneš, rahlo zadrhtiš, se mi nasmehneš, in se začneš vrteti z menoj vred, jaz pa zacvilim v prijetnem srhu, ki me spreleti, ko sem kar naenkrat meter nad tlemi, se vrtim okoli in okoli, ti pa se igraš z menoj, me žgečkaš, poljubljaš, objemaš…
Zavem se. Sklonim glavo in objamem plišastega medvedka, ki si mi ga dal nekaj mesecev nazaj. Tako te ljubim, potrebujem, pogrešam…
—
In napis, izklesan na drevo z žepnim nožkom, kakor v filmu. Erik in Ajda, večno.
—
Vsi smo plesali v mesečini…
9.07.2009
Ime mu je Josip. Star je petinsedemdeset let in trpi za rakom na jetrih. Leži v bolnišnici, tretje nadstropje, soba 20 na desni strani, prva postelja.
Hodim po sivem mestu, razmočenem od dveh tednov dežja. Veter piha, mrazi me, pospešim korak. Misli so že davno odplavale stran, hodim kot robot, avtomatično. Pridem do velike stare stavbe, brez pomisleka vstopim. Dežnik zapnem in se sprehodim skozi avlo. Nekaj ljudi sedi na stolih, nekaj jih hodi, nekaj bolnikov se z infuzijami na stojalih sprehaja naokoli. Zmrazi me, odvrnem pogled. Namesto dvigala izberem stopnice, tečem, prvo nadstropje, drugo nadstropje, tretje nadstropje, ustavim se. Zadihana sem. Postojim za trenutek, nato pa stopim na hodnik. Moje že tako ali tako zbegane misli iščejo sobo dvajset po neznanih hodnikih, še bolj me begajo barve na stenah, bolniške pižame, infuzije na stojalih tujcev. Zagledam siva vrata z napisom “soba 20″ in vstopim.
Naslednji prizor je kakor razbeljeno rezilo skozi srce. V trenutku začutim kislino iz želodca v ustih, pogoltnem ogabno slino in spodnja čeljust se mi zatrese. Na obraz si nadenem masko prijetnega nasmeha in s tresočim glasom komaj slišno izdavim: “Živijo, deda.”
Na beli postelji s srebrnimi robovi leži utrujen, razočaran, osramočen, star človek. Njegova podoba je sključena, skrčena, zgubana. Obraz ima zaznamovan z grenkobo, čez ramena je gol. Z razpadajočo cunjico, ki predstavlja odejo je pokrit čez trebuh. Izpod odeje vodita stran dve cevki, tanjša in debelejša. Skozi debelejšo teče rumena tekočina, za katero predvidevam, da je urin, skozi tanjšo pa, presenečeno zagledam kri, zdrznem se, tisti ogaben kisel okus je spet v ustih, solze mi silijo v oči, pa ne smem jokati, napol prebavljena hrana iz mojega želodca sili ven, pa ne smem bruhati. Zadržim se. Spet se nasmehnem starcu, ter ga pobaram po počutju. Odgovori mi, da je v redu, da ga trenutno nič ne boli. Logika mi pove, da so mu najbrž dali kakšno zadevo proti bolečinam, pogledam na vrečko infuzije, ki je povezana z njegovo roko, na kateri piše z velikimi črkami TRAMAL. Sama pri sebi pomislim: “Tramal dajejo konjem proti bolečinam!”
Solze mi hočejo v oči, pa jim ne dovolim, napol prebavljena hrana hoče ven, pa ji ne dovolim, najrajši bi se obrnila in odšla na samo, se razjokala in nadrla boga, kako lahko to dovoli, pa si ne dovolim…
Med mano in starcem zavlada neprijetna tišina, on se še kar smehlja, jaz pa gledam v tla in se mučim sama s seboj. Vpraša me, kaj se mi mota po glavi, jaz pa se nasmehnem, da nič in ga vprašam, če je kaj jedel za kosilo. Pa mi pove, da je pojedel malo ajdove kaše, ampak jo je izbruhal skupaj z neko zeleno tekočino in da si to logično razlaga z operacijo, zdravili, stresom… Odgrne odejo in mi pokaže svoj trebuh, na štirih mestih prelepljen z obliži in ves napihnjen, ker se voda ne odvaja iz telesa. On pravi, da ga ne boli, jaz pa vem, da zastajujoča voda v trebuhu boli na smrt.
Z desno roko si pomanem oči, zavzdihnem, tresem se vsa, solze mi hočejo stopiti v oči… On pa se še kar smehlja.
—
Nisem rekla, da je bil to prvi tovrstni prizor v mojem življenju.
Rekla pa sem, da je bil najbolj krut.
7.07.2009
Sveže poletno jutro je. V mojem srcu je. V mojem srcu je ledeno mrzel hlad, ledeno mrzla žalost, ledeno mrzlo grenko hrepenenje.
Jutro v vsem svojem prisrčnem sijaju me nežno boža, me tolaži, neuspešno. Včasih tako prijetna in poznana sončna toplina, modrota nebes nad menoj, mokrota zelene trave med mojimi prsti na nogah. Star maček sedi na klopici poleg mene, sključen in razmršen, a vseeno kakor miniaturni lev. Včasih. A zdaj mi je to vse tako tuje, tako odvratno, tako strašno, ko se zavem, da je mnogim ljudem to perfekcija, mene pa je le strah, notri, v srcu, jočem, v srcu, kričim, v srcu, bojim se, v srcu, zakaj? Ubiti otrok v mojem srcu neutolažljivo joče.
Glavo naslonim nazaj in še enkrat cigareto približam ustnicam, globoko vdihnem grenki dim. V drugi roki držim skodelico kave, črne turške kave, vroče in grenke. Ko spijem požirek, čutim, kako mi grenkoba predre iz ust, preko požiralnika, v prazen želodec, mi je občutek prav všeč.
Mrtev otrok v meni pa neutolažljivo joče, pa čeprav ima oči že popolnoma suhe, trese se, s sklonjeno glavico, joče in joče, nemočen.
Obraz si skrijem v dlani, obrišem eno sramežljivo solzico, ki steče po mojem desnem licu, zavzdihnem, tresoč. Strah me je. A živeti v strahu se ne da. Življenje se je zaustavilo, zablokiralo, nasedlo na čereh v razburkanem morju. Ni izhoda. Jok je zdaj brez pomena. Kričanje, brez pomena. Bolečina, brez pomena. Strah, brez pomena.
A vseeno, smrtno strah me je, v tem popolnem svežem poletnem jutru. In mrtev otrok v meni joče, joče, joče…
—
Čeprav boš ti mene zapustil, jaz tebe nikoli ne bom.
—
V trenutkih, kot so ti, ne potrebuješ peresa. Beseda sama pride, izrazi breme telesa.
26.06.2009
Čas je, da grem. Čas je, da ta zapustim. Čas je za samoto.
Z dvema polnima torbama oblek in druge krame počasi hodim proti avtobusni postaji, poleg pa hodiš ti. Gledaš v tla, nato pogledaš v nebo in spet nazaj na tla. Modro nebo in živorumeno sonce, skrito za sivimi oblaki, ki navdajajo zrak z melanholijo. Iz gozda na bližnjem hribu se dviga megla, kakor sramežljivo dihanje dreves. Tvoj korak se pospeši in jaz v nepričakovanju rahlo poskočim, da ujamem tvoj novi tempo. Primem te za roko, mrzla je. Torba mi zleze z rame, popravim si jo in zavzdihnem pod težko obremenitvijo. Tvoja mrzla roka pa me prime. Pogledam te v obraz. Ponavadi prijazne plave oči me tokrat hladno in žalostno gledajo izpod razmršenih črnih las. Pogledam v tla, hodiva naprej.
Ustaviva se pred staro sivo avtobusno postajo, polno nerazločnih pack in napisov. Eno izmed svojih torb spustim, da cepne na tla zraven mojih nog. Zagledam avtobus, ki se mi naglo bliža. Sklonim se in poberem torbo s sivih tal. Poljubim te, se obrnem in odidem proti avtobusu, ti pomaham. Vstopim, in rečem vozniku: “Ljubljana.” Dam mu denar, on pa meni karto. Počasi hodim skozi prazen, mrtev, zapuščen, star in preperel avtobus, ter se usedem nekje na sredini. Hladna sapa piha vame, zmrazim se. Sezujem se in stisnem kolena v naročje.
Spogledam se s svojim odsevom v šipi, rdeče in utrujene oči me srepo pogledajo. Z obraza umaknem pramen las in pogledam gor, na hrib, na sramežljiv dihajoč gozd, poln megle, na ostro skalnato pobočje nad njim, na sivo, mrtvo in mrzlo nebo nad njim.
Avtobus se rahlo zatrese in spelje. Naslonim se nazaj in zaprem oči. Nemiren spanec me hitro prevzame, v polsnu si manem oči, se nočem prepustiti, odpiram oči. Namrgodim se. Zagledam živozeleno reko, prvo barvito stvar danes, kako teče ob cesti, smaragdna voda. Srna se pase na travniku. Mogočni oreh cveti. Majhen deček se sprehaja z očetom. Zaspim…
Trznem, ko stari avtobus hitro zavre in me skoraj vrže s sedeža. Zazeham. In pomislim nate, Erik.
Obrnem se in v polsnu spet vsake toliko odprem oči. Tokrat vidim električno napeljavo, na njej pa dve sraki. Oblaki še vedno skrivajo nebo, navdajajo zrak z melanholijo, čedalje močneje.
Ajda na polju cveti.
Mesto v vsej svoji mrtvi sivini, stare hiše, že davno izgubile sijaj svojih nekoč čudovitih fasad, črna tovarna z značilno trikotnikasto streho, umazana reka, cerkev na hribu stoji.
Vožnja se vleče in vleče. Pogrešam te. Zakaj ne moreva biti skupaj vsako sekundo najinih življenj? Zakaj te moram vedno zapustiti?
Zaspim.
Zbudim se nekaj minut pred ciljem. Tudi to mesto trenutno izgleda tako zapuščeno, razmočeno. Pogledam na telefon, čaka me sporočilo, Erik: “Te že pogrešam, miška moja.” Telefon pospravim nazaj v žep in si oblečem jakno, se pretegnem. Želodec mi zakruli.
Prispem. Odidem z avtobusa, noge me komajda držijo pokonci po dveh urah sedenja. Iz torbe izbrskam razmočeno cigareto in jo prižgem. Počasi hodim. Levo koleno me boli. Hodim in kadim, naveličana samote.
Ne, ne.
—
Glasba je časovna umetnost.
—
Ni prepovedano sanjati, želeti si nekoga, čeprav veš, da ga ne moreš imeti.
19.06.2009
Vem, da mu droga pomeni precejšen del življenja. Vem, da živi za svojo dozo, razumem. In vem, da tega prav nič ne bo spremenilo. Vem da sem v njegovih očeh le huda pička. In ne, ne znam, ne morem nasesti praznim marnjam o tem, kako bo nehal, kako mi nikoli ne bi lagal, kako bi to z levo roko premagal.
Saj ne, da imam kaj proti drogi. Saj ne, da imam kaj proti ljudem, s tovrstnim načinom življenja, ampak le, da se nočem navezati. In nočem, da mi ne bi bilo vseeno zanj, ker vem, da so narkomanska življenja kratka, zlagana in nikoli prav srečna, razen na vrhuncu orgazma z neznanim dekletom.
Žal.
—
Lahko si deliva trenutek, lahko si deliva delček svojih življenj, ampak le…
Če mi obljubiš, da se ne boš zaljubil vame.
—
Ne laži sam sebi v obraz.
